Danes sem ravno bila na jutranji kavi pri svojih starših. Pred mizo v dnevni sobi sta imela kovček, ki jima ga je poslala sestra od očeta, ker mu večkrat pošlje kašna nošena oblačila, obleke, hlače, plašči, klobuke, majice …..

Ko sem vprašala, ali sta že pogledala, kaj je v kovčku, je oče rekel, da še ne, ker se mama jezi, da je teh oblačil že preveč, in da jih nima kam dati. Vztrajala sem, da pogledamo vsi skupaj, kaj je sestra od očeta poslala tokrat. Nisem ju razumela, zakaj bi to bil problem, če jima bo kaj lepo, to obdržita, druga oblačila pa dasta naprej ljudem, ki jih potrebujejo. Že na vrhu kovčka sem opazila prekrasen plašč, ki je bil res moderen. Ko sem rekla očetu, naj ga obleče, saj se danes tako dobri plašči ne dobijo tako pogosto, je rekel, da ga ne bo imel. Komaj sem ga prepričala, da si obleče in videli smo, da mu je res lepo stoji. Tudi sam je videl, da se taki plašči ne dobijo več in da ga bo obdržal. Moja mama je bila že jezna, ker je rekla, da ima že toliko oblačil, da nima več kam dati.

Meni pa je bilo to res nesramno in tega nisem mogla dovoliti. Povedala sem mami, naj se ne obnaša tako, ker je to sestra ob mojega očeta in lahko je samo hvaležna, da ji pošlje tako kvalitetne stvari, ki jih danes ni več v trgovini. Ne vem, zakaj ji je bilo tako težko priznati, da je plašč lep, ker je resnično bil. Bolj kot sem jaz govorila, da se takšni plašči ne prodajajo več, in da si ga naj obdrži, bolj me je mama grdo gledala.

Na koncu sem zamahnila z roko in rekla, da naj naredila, kakor želita, le da ne razumem, zakaj je tako jezna, ker se plašči še vedno nosijo in so vedno lahko še kako moderen kos oblačila.