Moj oče je imel podjetje, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo raznih plovil. Med drugim se je specializiral za izdelavo posebne vrste čolna, ki se imenuje kajak, ki je spredaj koničast. Tako sem se jaz že v mladih letih začela ukvarjati s kajakaštvom. Oče mi je izdelal poseben kajak iz kevlarja in karbona. Imela sem ga za tekmovanje po divjih vodah. Bil je rdeče in oranžne barve.

Na prvo tekmovanje sem šla, ko sem bila stara petnajst let. Moj rdeči kajak in mene je oče peljal s kombijem na tekmovanje v tujini na divje reke. To je bila moja prva zmaga. Potem sem nadaljevala s tekmovanjem in kmalu mi je moj oče izdelal novejši in boljši kajak, ker sem prejšnjega prerasla. Uživala sem na divjih vodah. Ko sem le imela čas, sem šla takoj iz šole na reko. Potem sem začela študirat in časa je bilo vedno manj. Moj če mi je govoril, da moram sedaj izkoristiti trenutek, dokler še nisem imela družine. Nisem ga najbolje razumela. Šele sedaj, ko imam svojo družino ga razumem. Kmalu sem sem mogla odločiti ali ostane moje kajakaštvo ali moja poslovna pot. Vedno težje sem usklajevala čas. Potem sem se odločila za svojo poslovno pot in danes imam svojo družino. Še vedno je kajak v moji garaži, ki ga vedno, ko imam čas naložim na avto in grem na divje vode. Tam sem spoznala tudi svojega moža, s katerim sedaj skupaj plujeva po vodah. Otroci so še nekoliko premajhni, da bi šli z nama. Takoj, ko bo možnost in seveda, če jim bo všeč, bova tudi najih vzela s seboj.

Oče je seveda za svoje vnuke že izdelal manjši kajak, ki je psoebej prilagojen za njih. Komaj čakam, da se bomo skupaj začeli spuščati po vodah. Ker mi je vse to omogočil moj oče, sem mu zelo hvaležna. Skupaj imava že tradicijo, da vsako prvo soboto v mesecu, vzameva vsak svoj kajak in greva na divje vode.