Družinska srečanja na našem vikendu so bila vedno polna smeha, dobre hrane in raznih zgodb, ki so se prenašale iz roda v rod. Tokrat pa je bilo naše druženje nekaj posebnega. Odločili smo se, da se podamo na lov v prostrane gozdove okrog našega vikenda. zgodaj zjutraj, ko je sonce šele začelo barvati oblake v nežno oranžne odtenke, smo se vsi zbrali pred vikendom pod veliko staro lipo. Dedek, naš glavni lovec in vodja te odprave, je že pripravil lovsko opremo, natančno preučene zemljevide in veliko termovko vroče turške kave.
Dodal je, da lov ni samo ubijanje in plenjenje temveč gre tudi za povezanost z naravo in spoštovanje do življenja. Oblečeni v topla maskirna oblačila in obuti v škornje smo krenili globoko v gozd. Lov se je pričel. Meni, kot najmlajšemu so dodelili nalogo nošenja malice, ki nam jo je za na pot pripravila babica. Ko smo hodili po mehkih gozdnih tleh smo se smejali, pripovedovali zgodbe in opazovali okolico. Gozd je bil tih, slišalo se je le šelestenje listja v vetru in petje ptic, ki so nas spremljale na naši poti. Ko smo prispeli do razgibane jase je dedek predlagal postanek. Vsi smo tiho obstali. Nekaj deset metrov vstran je pred nami stal jelen, ponosen in mogočen, kot da nas opazuje in presoja ali smo vredni njegove prisotnosti. Nihče se ni premaknil niti za milimeter. Dedek na pove, da je to prizor, ki se vtisne v spomin, včasih je opazovanje največji ulov. S kimanjem smo vsi potrdili. Jelen se je počasi obrnil in izginil med drevesi.
Nadaljevali smo svojo pot, nikogar pa niso zasrbeli prsti, da bi uporabil lovsko puško. Namesto tega smo se osredotočili na trenutke, ki jih je ponujal gozd, na svež vonj mahu, tiho brbotanje potočka in zrak, prežet z občutkom svobode. Dedek na koncu še pripomni, da današnji lov v bistvu ni v tem, da ujameš plen, ampak, da ujameš trenutke, ki te povežejo z družino in naravo.…